Veseli me, da dober glas seže v deveto vas. Tako je beseda o mojih dizajnih prijadrala tudi do Davida. Prav iz Selnice ob Dravi se je pripeljal v tržiške konce, da sva si segla v roko v naši Košuti. Pomenek si je vzel svoj čas in presegel stroge poslovne okvire. Neznanca je pretvoril v prijatelja in sodelovanje je steklo v blagem sozvočju.

Se tudi vam včasih zdi, da imate v sebi enega velikega lenivca? Da bi radi nekaj naredili, pa se vam enostavno ne da? Da je tam zunaj za vas nekaj več, pa ne najdete časa in energije? Davidov prvenec bo nagovoril marsikoga, ki ima težave z osvajanjem zdravih in koristnih navad. Na simpatičen način ponuja vpogled v dežele človeške psihe, kjer se skrivajo naši saboterji, in v načine, kako jih onesposobiti.

“Lektorici sem naročil, da smajliji in kletvice ostanejo, ostalo pa lahko ureja po svoje,” so Davidove besede, ki so me nasmejale. V mojo ponudbo za oblikovanje pa se je zapisala tale misel:

“Menim, da knjiga o lenivcu ni po naključju našla Davida. Njegov priimek je Va-len-ti. »Va« v italijanščini pomeni »gre«, torej že priimek sam sporoča, da »len ti odhaja«. Bi bilo sploh smiselno bežati pred takšno usodo?”

Prav gotovo ne! “Mejá ni, so samo med našima ušesoma,” pravi David.

Knjiga je tudi tebi na voljo na naslovu www.premagajlenivca.com.

“Pozitiven učinek zdravilnih zelišč na telo in dušo je človek poznal že davno nazaj in neredko so ta znanja predstavljala edino pomoč pri zdravljenju bolezni še v preteklem stoletju. Vaški padarji in ljudski zdravilci, katerih znanje je leta in leta prehajalo iz roda v rod, so veliko vedeli o zdravilnih učinkih rastlin, njihovem nabiranju in uporabi. Med ljudmi so bili cenjeni in spoštovani. Z razvojem medicine se je pomen zdravilstva sicer zmanjšal, a zdravljenje z zdravilnimi zelišči in drugimi podedovanimi metodami ostaja. In učinkuje. Ljudje zdravilna zelišča poznajo, s številnimi si pomagajo še danes,“ je v uvodu h knjigi zapisala avtorica Irma Lipovec.

Knjigo Zdravila za dušo in telo je ob podpori Društva upokojencev Tržič porodilo njeno zavzeto raziskovalno delo, v katerega je bilo vključenih prek sto petdeset sogovornikov in fotografov. Knjiga vsebuje imena pripovedovalcev in tudi duhovni vidik razumevanja stvarstva – vpliv čustev in misli na naše fizično zdravje: vraže, zagovore in sporočila posameznikov o tem, kaj jim danes pomaga, da premagajo težave.

Med oblikovanjem sem se težko upirala želji, da preberem vse od naštetega. Strani, ozaljšane s stiliziranimi motivi zdravilnih zeli, vsebujejo toliko modrosti o zdravilnosti narave, da bi sodile v vsako slovensko hišo!

Zbornik ob 130-letnici odprtja soteske Vintgar je veliko delo in pomeni tudi – veliko dela. Široko razpredena mreža ustvarjalcev je zavihala rokave že mesece nazaj in pridno obračala besede, fotografije, vizualne zasnove.

Oblikovalski izziv je predstavljala raznolikost gradiva, ki ga je bilo treba povezati z rdečo nitjo. Vzorec plastnic v različnih barvnih niansah je tako postal tista stalnica, ki povezuje. Omejitve pa so bile predvsem “resolucijske” narave: kakovost fotografij je v veliki meri narekovala njihovo končno velikost.

Ob srečevanju z razkošjem vsebin je v meni prav počasi naraščalo spoštovanje do tega mogočnega prostora, do soteske, ki praznuje. Tudi spoštovanje do dela, ki so ga tam opravile človeške roke od Žumrovih časov do današnjih dni.

Upam in verjamem, da bodo skupni napori avtorjev zbornika prispevali k širšemu zavedanju o tem gorenjskem biseru. Da bo tudi moj ustvarjalni zamah dodal kamenček kakovosti v ta praznični mozaik. In da bo zbornik Skrivnostna soteska vabi lep poklon jubileju, obiskovalcem in vsem, ki s sotesko Vintgar živijo danes.

Nikakor pa ne sme izostati moj poklon urednici Dragici Vesković, ki je goro raznolikih prispevkov uspela preplesti v skladno celoto. Očarali so me njeni poetični naslovi, nabrani na travniku slovenske poezije, ki knjigi poleg visoke informativne vrednosti dodajajo umetniško noto. Bralcu bodo dostavili nekaj praznične vznesenosti, meni kot oblikovalki pa so predstavljali veter v ustvarjalna jadra.

Vesela sem, da sem lahko sodelovala pri tem lepem snovanju, in hvaležna celotni ekipi za prijazno sodelovanje. 360-im stranem bogate vsebine želim srečno pot med bralce. Naj zbornik informira, navdušuje, navdihuje in vabi. V Vintgar, kam pa drugam!

Iz zamisli o popisu tržiških zdravilnih studencev in pripadajočega ljudskega izročila se je rodilo mnogo več kot to: knjiga Bogastvo tržiških voda.

Irma Lipovec je v sodelovanju z Društvom upokojencev Tržič v okviru predanega raziskovanja evidentirala dobre izvire in tekoče vode na področju občine Tržič. Zapisala je vodnjake in korita, mline, žage in elektrarne, studence ter zgodbe o tem, kje in kako so vaščani zgradili svoje lastne vodovode. Irma je združila moči z etnologom dr. Bojanom Knificem in odlično poznavalko izročila Jožico Koder, oba sta ji odprla pot do več kot sedemdeset pripovedovalcev.

Knjiga govori tudi o zdravilnih lastnostih izvirov, izkoriščanju vodne energije, zgodovini vodovoda v občini Tržič, skrbi za neoporečnost vode in o energetskem potencialu vode, ki ga je izmeril priznani radiestezist Jože Munih.

Vedno večkrat se zgodi, da mi projekti prinašajo v hišo nepričakovana darila. Tako je bilo s Patricijo in materiali za njeno prvo knjigo. “Kok maš hude fotke, na pomooooooč, ena lepša od druge! Sami estetski presežki!” sem ji vrgla na mail v navalu navdušenja. “Mi boš enkrat razložila, kako nastajajo …”

Ko rokujem s kakovostnim materialom – pa naj si bo to besedilo, slika ali uspešna poslovna zgodba – je delo lažje. Navdihuje, boža dušo in se odkupuje že sproti, ne šele s plačanim računom. Manj se čuti kot “služba” in bolj kot “služenje” vrednotam, ki bogatijo in lepšajo svet.

Če bi jaz v letih, kot jih šteje Patricija, izdala takšno knjigo, bi bila ponosna nase. Nisem je. Sem pa ponosna in vesela zdaj, da me je dekle našlo in izbralo, da skupaj ustvarjava. Prostor med Zemljo in nebom je v najinem sodelovanju zračen in prostran, da misli in podobe dobivajo krila … Naj Patricijina knjiga poleti do samih toplih in hvaležnih dlani!

Že ob ideji, ki mi jo je predstavil po telefonu, se mi je naježila koža in okrog srca je toplo zavalovilo. Vprašanje se je glasilo, če bi oblikovala knjigo, ki jo bo podaril ženi za njen okrogli jubilej. Ne kakršnokoli: v njej bo preko 40 zapisov različnih avtorjev na temo, v čem je njegova Darja izjemna. Uau.

Bila sta najlepši par, ko smo s Tomažem tam na prelomu tisočletja skupaj gulili Creatimske klopi. Bila sta najlepši par, ko so se naše poti oddaljile in so začele prihajati novice o rojstvih. Ostajata najlepši par, a danes sta še mnogo več kot to: sta izkušena, prekaljena, starševsko obrušena, vsak zase pa vzor, vreden posnemanja. Kar zapišeta, navdihne. Kar ustvarita, se dotakne srca. Trudita se za dobro ednine, dvojine in zdi se, da tudi malim možem za njuno mizo ni hudega. Hiša je polna ustvarjalnosti, vere in dobrih namenov.

Z Darjo sva se poznali bolj površno, a ko sva se nekega dopoldneva dobili na kavi, se je ta raztegnila v triurni pomenek. Toliko časa lahko sediš za kavarniško mizo samo s človekom, ki ima kaj povedati. In ki zna poslušati. Ki s svojo prisotnostjo bogati in radosti.

Spoznavam, da blagoslovi vstopajo v moje življenje po različnih poteh. Tudi v obliki poslovnih projektov, ob katerih se mi ves čas solzijo oči. Čeprav knjiga ni namenjena meni, me je vseeno našla in spotoma bogato obdarila. Če ne drugega, s spoznanjem, da obstajajo takšne Darje in takšni Tomaži. Ki jim je mar. Ki vzamejo pot pod noge že dolgo pred praznikom in porodijo dar brez primere. V knjigi so objemi, preobraženi v besede, in pogledi, ki ožarjajo. Je darilo, ki diši po ljubezni.

Na platnici bi se lahko bleščalo katerokoli ime. Vsi smo namreč izjemni, ko nas osvetli ljubeči žaromet. A tokrat naj velja moj poklon Darji. Mamo petih fantičev naj Zgodbe o izjemni ženski povabijo v čas, ki bo samo njen, in ji napolnijo srce do zadnjega kotička. Ob tem pa ne bo prav nihče na izgubi: takšna nahranjena srca namreč sijejo na ljube ljudi toplo in predano.

ps. Zgodba je nastala med oblikovanjem knjige in se nato znašla tudi – v knjigi! Moje darilo slavljenki.

Kako spraviti na skupni oblikovni imenovalec oskrbovanje s pitno vodo, odvažanje odpadkov, vzdrževanje cest, odvajanje in čiščenje odpadnih voda, upravljanje pokopališč …? Tako, da opredelimo nosilna področja, vložimo nekaj truda v sorodnost oblik in se priklonimo višji sili, ko se stvari zložijo v skladno celoto.

V sodelovanju z zaposlenimi smo postavili temeljni kamen nove celostne grafične podobe Komunale Tržič – logotip in slogan – nanj pa postavili še kar nekaj “zidovja”. Abecednik odpadkov z dodanim Razporedom odvoza bo v nabiralnike Tržičanov prinesel jasnost, okolju pa razbremenitev. Dopisi in kuverte bodo podloženi z modrozelenim valovanjem. Položnice bodo še vedno prihajale, a bodo bolj mehko potrkale na denarnico: ostre oblike so se namreč umaknile mehkim valovom, barvno živahnost pa smo popeljali tudi v nove čase. Tudi spletno mesto se prilagaja spremembi in oblači nove barve in slog.

Marsikaj, kar v naših življenjih deluje samodejno, kar se zdi celo samoumevno, a bistveno prispeva k redu in urejenosti, je rezultat pridnih rok delavcev v Komunali Tržič. Ustavimo se za trenutek ob tej misli in jim pošljimo tiho – ali glasno – zahvalo. Da smo si na čistem.

Vezilje Vide Blejske so nadvse spretne in ustvarjalne punce. Povezale smo naše darove in zasnovale brošuro o njihovem delovanju, ki jo je izdalo Društvo upokojencev Bled. V vsebinsko bogati in raznoliki knjižici se občudovanja vrednim izdelkom pridružujejo tudi “izvezene” besede: verzi in zgodbe. Lep preplet, prijetno sodelovanje, ustvarjalnost na kvadrat!

Lepo je opazovati, kako iz leta v leto nove generacije rastejo z glasbo v srcu. Lepo je prispevati h kvalitetni pojavnosti glasbene šole na različnih področjih komuniciranja. Lepo je na lastnih otrocih zaznavati učinek glasbenega treninga, ki seže precej preko tipk in notnih črtovij – tudi globoko v polje osebnostnega razvoja in možganskih vijug.

V sodelovanju z Glasbeno šolo Tržič smo zasnovali celostno podobo publikacij, ki spremljajo otroke in starše glasbenih nadobudnežev že nekaj let. Želim si, da vedre podobe navdušijo in vabijo … H glasbi, ki v svojih nedrjih nosi toliko dobrega.

Vesela sem, da so odgovorni v Glasbeni šoli Tržič posvetili pozornost tudi oblikovanju listine, ki jo prejmejo najbolj marljivi in nadarjeni mali godci. Pohvala bo ovrednotila njihov trud z živahnimi barvami in komplimenti iz ptičjih grl – igrivo, kakor otroškemu svetu pritiče. Odlično. Bravo. Moj poklon!

Nekaj let združujemo moči in darove z Alenko Rebula in Josipo Prebeg. V Darovih vetra gre za nekakšno levitev rokovnika v knjigo, a vendar se prvine rokovnika na svojstven način ohranjajo.

“Prelepa knjiga vam razkriva, kako se v naravi vetra izraža narava človeka. Vsi nosimo v sebi to mogočno dinamiko in jo lahko uporabljamo! V knjigi najdete glavne tipologije te moči, preko 50 poglobitvenih besedil, pesmi in kontemplativne utrinke. Dodana vrednost knjige je, da jo lahko uporabljamo tudi kot vodnik skozi leto. Označeni so prostori za vpisovanje datumov in priložen je koledar, najdete pa tudi prostore za mesečne zapiske.” je zapisala Alenka. “Najmilejši veter je naš dih, najmočnejši veter je človek ob nas.” je dodala Josipa. O mojstrstvu besedil nima smisla razpredati, avtorici in lektorica Živa Hren iz rok ne dajo slabe stvari. O prispevku dizajna pa naj odloči nebo.