Novoletna voščila od 2017 do 2024 v moji kreativni delavnici nastajajo po istem oblikovnem kopitu, a vsakič z novim sporočilom in z drugim pripadajočim darilcem.

Naj živi beseda! Naj živi rima! Naj živita pozornost in obdarovanje!

Zgodi se, da me ideja zaloti sredi plavalnih zamahov, in tako je bilo tudi s to okroglo zgodbo. Tragično pri tem je, da zamisli ni mogoče hitro zabeležiti, in tako včasih visim na boji in si delam skice v glavi. Če gre za besede, je bolj zapleteno – te se do prihoda na kopno rade izmuznejo.

Ampak tule so bile na srečo samo tri. “Bolj okrogle ni.”

Na praznovanje očetovih 80 okroglih let so torej čez dva tedna vabili okrogli podstavki za kozarce. Spodaj podloženi s pluto, zgoraj oplemeniteni z motivi, ki očetu plemenitijo življenje. Sodelovalo je tudi lepo naključje, da ima njegovo ime prikladnih šest črk.

Sedmi september se je torej priklonil Štefanovemu jubileju. Oddaljeni potomci so poleteli čez male in velike luže, bližnji pa smo si vzeli čas za prijetno druženje na sončni strani Ljubelja.

Naj ti zdravje in veselje do življenja predano služita še naprej, dragi oče. Za vse gobe in ribe, ki jih še moraš uzreti, za vse teniške žogice, ki čakajo tvoj odboj, in za vse tiste, ki smo veseli, da te imamo.
Čin čin!

Zbornik ob 130-letnici odprtja soteske Vintgar je veliko delo in pomeni tudi – veliko dela. Široko razpredena mreža ustvarjalcev je zavihala rokave že mesece nazaj in pridno obračala besede, fotografije, vizualne zasnove.

Oblikovalski izziv je predstavljala raznolikost gradiva, ki ga je bilo treba povezati z rdečo nitjo. Vzorec plastnic v različnih barvnih niansah je tako postal tista stalnica, ki povezuje. Omejitve pa so bile predvsem “resolucijske” narave: kakovost fotografij je v veliki meri narekovala njihovo končno velikost.

Ob srečevanju z razkošjem vsebin je v meni prav počasi naraščalo spoštovanje do tega mogočnega prostora, do soteske, ki praznuje. Tudi spoštovanje do dela, ki so ga tam opravile človeške roke od Žumrovih časov do današnjih dni.

Upam in verjamem, da bodo skupni napori avtorjev zbornika prispevali k širšemu zavedanju o tem gorenjskem biseru. Da bo tudi moj ustvarjalni zamah dodal kamenček kakovosti v ta praznični mozaik. In da bo zbornik Skrivnostna soteska vabi lep poklon jubileju, obiskovalcem in vsem, ki s sotesko Vintgar živijo danes.

Nikakor pa ne sme izostati moj poklon urednici Dragici Vesković, ki je goro raznolikih prispevkov uspela preplesti v skladno celoto. Očarali so me njeni poetični naslovi, nabrani na travniku slovenske poezije, ki knjigi poleg visoke informativne vrednosti dodajajo umetniško noto. Bralcu bodo dostavili nekaj praznične vznesenosti, meni kot oblikovalki pa so predstavljali veter v ustvarjalna jadra.

Vesela sem, da sem lahko sodelovala pri tem lepem snovanju, in hvaležna celotni ekipi za prijazno sodelovanje. 360-im stranem bogate vsebine želim srečno pot med bralce. Naj zbornik informira, navdušuje, navdihuje in vabi. V Vintgar, kam pa drugam!

Že ob ideji, ki mi jo je predstavil po telefonu, se mi je naježila koža in okrog srca je toplo zavalovilo. Vprašanje se je glasilo, če bi oblikovala knjigo, ki jo bo podaril ženi za njen okrogli jubilej. Ne kakršnokoli: v njej bo preko 40 zapisov različnih avtorjev na temo, v čem je njegova Darja izjemna. Uau.

Bila sta najlepši par, ko smo s Tomažem tam na prelomu tisočletja skupaj gulili Creatimske klopi. Bila sta najlepši par, ko so se naše poti oddaljile in so začele prihajati novice o rojstvih. Ostajata najlepši par, a danes sta še mnogo več kot to: sta izkušena, prekaljena, starševsko obrušena, vsak zase pa vzor, vreden posnemanja. Kar zapišeta, navdihne. Kar ustvarita, se dotakne srca. Trudita se za dobro ednine, dvojine in zdi se, da tudi malim možem za njuno mizo ni hudega. Hiša je polna ustvarjalnosti, vere in dobrih namenov.

Z Darjo sva se poznali bolj površno, a ko sva se nekega dopoldneva dobili na kavi, se je ta raztegnila v triurni pomenek. Toliko časa lahko sediš za kavarniško mizo samo s človekom, ki ima kaj povedati. In ki zna poslušati. Ki s svojo prisotnostjo bogati in radosti.

Spoznavam, da blagoslovi vstopajo v moje življenje po različnih poteh. Tudi v obliki poslovnih projektov, ob katerih se mi ves čas solzijo oči. Čeprav knjiga ni namenjena meni, me je vseeno našla in spotoma bogato obdarila. Če ne drugega, s spoznanjem, da obstajajo takšne Darje in takšni Tomaži. Ki jim je mar. Ki vzamejo pot pod noge že dolgo pred praznikom in porodijo dar brez primere. V knjigi so objemi, preobraženi v besede, in pogledi, ki ožarjajo. Je darilo, ki diši po ljubezni.

Na platnici bi se lahko bleščalo katerokoli ime. Vsi smo namreč izjemni, ko nas osvetli ljubeči žaromet. A tokrat naj velja moj poklon Darji. Mamo petih fantičev naj Zgodbe o izjemni ženski povabijo v čas, ki bo samo njen, in ji napolnijo srce do zadnjega kotička. Ob tem pa ne bo prav nihče na izgubi: takšna nahranjena srca namreč sijejo na ljube ljudi toplo in predano.

ps. Zgodba je nastala med oblikovanjem knjige in se nato znašla tudi – v knjigi! Moje darilo slavljenki.

Vezilje Vide Blejske so nadvse spretne in ustvarjalne punce. Povezale smo naše darove in zasnovale brošuro o njihovem delovanju, ki jo je izdalo Društvo upokojencev Bled. V vsebinsko bogati in raznoliki knjižici se občudovanja vrednim izdelkom pridružujejo tudi “izvezene” besede: verzi in zgodbe. Lep preplet, prijetno sodelovanje, ustvarjalnost na kvadrat!

V imenitno celoto se je zaokrožila bogata zbirka besedil Bojana Knifica, zavzetost in roka podpore ravnatelja Francija Podlipnika ter Občine Tržič in moje oblikovalsko oko.

Projekt ni bil tak kot vsak. V njem sem na vsakem prelomu srečevala imena, ki so srečevala mene, ko sem v davnih sedemdesetih prihajala v tesne podstrešne sobice na ure flavte in klavirja. S kolesom ali z avtobusom – dolgo na “polovično do Tržiča”, ker sem s svojo neznatnostjo lahko zakrila prava leta. Le izjemoma sem bila pripeljana z avtom in takrat je bil to cenjen privilegij. Ob dolgih urah oblikovalskega procesa, ki si ga takšen projekt zasluži, so se vrstili spomini na tesnobe v duši, ko sem se vzpenjala po stopnicah, nepripravljena na uro, in na veselo dričanje po ograji po opravljenih obveznostih.

Redno se je prebujala hvaležnost ob učiteljskih imenih, ki so meni in mojim hčeram posvečali svoj čas in nas bogatili v disciplini, samozavesti, možganskih povezavah in abstraktnem razmišljanju – kakovostih, ki v življenju pridejo prav na vsakem koraku. Zavedla sem se, da skoraj četrt stoletja, kolikor so moje hčere v seštevku obiskovale glasbeno šolo, ni bilo naključje in ni bilo zaman. Kljub temu, da ne bodo poklicne glasbenice, so prejele ogromno dote za življenje.

70 glasbenih zgodb, v katere je tekstopisec Bojan spretno zapakiral 70 let delovanja Glasbene šole Tržič, bo v veselje vsakemu pravemu Tržičanu. V njih je toliko oseb, ki so zaznamovale tržiško glasbeno dogajanje, in toliko prisrčnih spominjanj, da jih je vredno vzeti v roke. Glasbenim pedagogom pa tudi v bodoče želim veliko poklicnih uspehov, marljivih in nadarjenih učencev, predvsem pa razigranih učnih ur. Srečno stoletnici naproti!

S podjetjem A koda plus me povezuje dolgoletno prijetno sodelovanje, ki vedno znova odkriva nove oblikovalske priložnosti. Moram pa omeniti, da tudi pesniške!

Že deveto leto zapored njihove novoletne želje potujejo do poslovnih partnerjev v obliki verzov, pisanih na kožo njihovemu delovanju. Ta staž prinaša nekaj prešernovske samozavesti in vero v pesniški navdih, ki se je sprva zdel zelo izmuzljiv, zdaj pa že vem, da lahko računam nanj. Natančen timing je težko predvideti, a slej ko prej se bo prikazal.

“Mami, ti si vpisana v Zlato knjigo!” je vzkliknila najmlajša, ko je videla moje ime v kolofonu jubilejnega zbornika o pobratenju Tržič – Sainte Marie aux Mines. 

Tole je res moj 320-stranski “novorojenček”, o katerem bo tekla beseda nocoj ob 19h v Knjižnici Toneta Pretnaraja. Ne samo moj, ampak tudi Bojanov, Jožetov, Janin in še mnogih Tržičanov in Alzačanov, ki so zadnjih 50 let ustvarjali spomine in jih tudi zapisali.

“Mogočna zgodba prijateljstva je stkana.”

Prav je, da smo se ji – poleg številnih svečanih dogodkov – tudi oblikovno poklonili na spoštljiv in sodoben način, z vsem, kar takšnemu jubileju pritiče:

– jubilejno celostno grafično podobo,
– bogato dvojezično publikacijo,
– razstavo v tržiškem Tpic,
– predstavitvijo knjige v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja,
– vabili,
– plakati,
– transparenti,
– spominskimi mapami,
– priznanji župana,
– obnovitveno listino o pobratenju,
– zahvalnimi listinami,
– darilci,
– častnim pokroviteljstvom Predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja.

Za kreativni zamah je bilo torej obilo priložnosti. Vesela in hvaležna sem, da se je “Odkrit pogled in čvst stisk rok” dotaknil tudi mene.

TEAM7 – CELOSTNA GRAFIČNA PODOBA

Načrtovanju in izvajanju storitev tehničnega varovanja smo v prijaznem sodelovanju z ekipo TEAM7 nadeli sodobno poslovno oblačilo, ki nakazuje na tehnično dovršenost in vzbuja zaupanje. Poleg logotipa, slogana in Priročnika celostne grafične podobe smo zasnovali tudi komplet poslovnih tiskovin, spletno predstavitev ter za piko na i še novoletno voščilnico. Varnost je izbira!