Vrtec Čira čara

Pisalo se je leto 2010, ko sem za podjetje Protim Ržišnik Perc oblikovala grafično opremo vrtca v središču Kranja, ki se je namenjal k prenovi. S čopičem živahnih barv sem zamahnila preko sten, vrat in steklenih površin, grafikam smo poiskali tudi ustrezne barve talnih oblog in ploščic v wc-jih.

Potem je vse potihnilo. Tako se včasih zgodi.

Deset let kasneje pa prejmem klic: a veš tisti vrtec …? Bi lahko malo dopolnila projekt? Nekaj shem je potrebno predrugačiti, nekaj malega dodati in pred šolo bi postavili obeležje s portreti Simona Jenka – po njem se šola imenuje – in Emila Navinška, prvotnega arhitekta objekta. Z Alenko Močnik, arhitektko prenove, sva ponovno zavihali rokave.

Ko sem se čez nekaj tednov sprehodila skozi “moje” gozdove, jase in savane, so me pozdravljali levčki, žirafe, jeleni, ježki in veverice tako navihano, kot bi se rodili dan poprej in ne davnega 2010. Metulji so frfotali lahkotno in igrivo, natanko tako, kot je prav, da sprejmejo uka in varstva željne malčke. In moje srce je pelo in plesalo ob vsakem koraku skozi te lepe prostore, ki so zdaj postali več kot vrtec: vrtec in šola!

Kot bi se moj izgubljeni otrok po dolgih letih pojavil med vrati, tako sem se počutila in občudovala njegov veseli obraz.

Kako dobro, da se živalski svet ne postara. In da nekatera semena vzklijejo dolgo zatem, ko si jih zadnjič zalil ter potem pozabil nanje. Prav nobeno naše delo ni opravljeno zaman, razmišljam te dni. Le včasih je potreben čas, da bilka doseže zaznavno višino in da sad obrodi. Da se izgubljeni otrok vrne k mami in razveseljuje … druge otroke!

Naj bodo stene, ki so na novo zaživele, prijazno zatočišče malim bučkam. In naj znanje kot na krilih metuljev frfotajoče lahkotno vstopa vanje.