Archives
Novoletna voščila od 2017 do 2024 v moji kreativni delavnici nastajajo po istem oblikovnem kopitu, a vsakič z novim sporočilom in z drugim pripadajočim darilcem.
Naj živi beseda! Naj živi rima! Naj živita pozornost in obdarovanje!
“Draga Eva, ti pa znaš razveseliti, ne, sploh ni ta prave besede, s katero bi se lahko opisalo odpiranje tvojih priponk. Usta na široko odprta, iskrice v očeh – dobesedno, sledi navdušenje in najbolj težka naloga, izbrati. Kako? Če so pa vse tako dobre, vsaka je zgodba zase in prav vse bi imela.”
To so besede Dine Pintarič, ravnateljice Osnovne šole Bistrica, ob prejemu idejnih zasnov. Takole jaz in moji naročniki obdarujemo drug drugega.
Eno je bilo sicer treba izbrati, zgodbo namreč. A prav vsem sodelujočim so iskrice v očeh zasijale ob sloganu, ki se rima na Bistrica: “V glavah znanje, v očeh iskrica”.
Nova celostna podoba je zaživela svoje polno in bogato življenje na tako učinkovit način, kot še ne pomnim. Prisrčni obrazki in igrive črke so zasijale na dopisih, kuvertah, mapah in pohvalah. Na knjižnih kazalih, majicah, bombažnih vrečkah, obešankah za ključe. Razveseljujejo moje srce med vsakim obiskom šole – na oglasnih deskah, napisih na vratih, celo na – mozaiku.
“Projekt mozaika je bil megeneracijsko izpeljan, pri izdelavi so sodelovali učenci, učitelji, že upokojene učiteljice, vodstvo, ženske iz lokalne skupnosti, tržiške likovnice in tržiške mozaičarke. Vsako sredo, dva meseca, smo se povezovali, skupaj ustvarjali, se pogovarjali vse mogoče teme … skratka smo uživali,” je zapisala Urška Ambrožič Potočnik, ki je vihtela taktirko ob izdelavi mozaika. V njenem umetniškem gnezdu smo pred meseci izbirale barvo keramike štiri navdušene duše in danes šolo v Bistrici že krasi lepo delo. V uporabo in občudovanje obiskovalcem šole je bilo predano s prireditvijo, ki si jo je projekt brez dvoma zaslužil.
Kakšno bogato dogajanje! Fantič, ki je z mojega ekrana poletel v šolske prostore v povsem unikatni keramični izvedbi, naj še dolgo razveseljuje. Pripoveduje naj zgodbo o sodelovanju, povezovanju in harmoničnem valovanju idej, ki vse v en glas sporočajo: MAMO TO.
“Hvala, draga Eva, da TE MAMO,” je še zapisala ravnateljica. “Tvoje delo nosi globoko čustveno in profesionalno sporočilo. Iskreno in srčno se veselimo nadaljnjega sodelovanja.”
Tudi jaz!
Veseli me, da dober glas seže v deveto vas. Tako je beseda o mojih dizajnih prijadrala tudi do Davida. Prav iz Selnice ob Dravi se je pripeljal v tržiške konce, da sva si segla v roko v naši Košuti. Pomenek si je vzel svoj čas in presegel stroge poslovne okvire. Neznanca je pretvoril v prijatelja in sodelovanje je steklo v blagem sozvočju.
Se tudi vam včasih zdi, da imate v sebi enega velikega lenivca? Da bi radi nekaj naredili, pa se vam enostavno ne da? Da je tam zunaj za vas nekaj več, pa ne najdete časa in energije? Davidov prvenec bo nagovoril marsikoga, ki ima težave z osvajanjem zdravih in koristnih navad. Na simpatičen način ponuja vpogled v dežele človeške psihe, kjer se skrivajo naši saboterji, in v načine, kako jih onesposobiti.
“Lektorici sem naročil, da smajliji in kletvice ostanejo, ostalo pa lahko ureja po svoje,” so Davidove besede, ki so me nasmejale. V mojo ponudbo za oblikovanje pa se je zapisala tale misel:
“Menim, da knjiga o lenivcu ni po naključju našla Davida. Njegov priimek je Va-len-ti. »Va« v italijanščini pomeni »gre«, torej že priimek sam sporoča, da »len ti odhaja«. Bi bilo sploh smiselno bežati pred takšno usodo?”
Prav gotovo ne! “Mejá ni, so samo med našima ušesoma,” pravi David.
Knjiga je tudi tebi na voljo na naslovu www.premagajlenivca.com.
“Pozitiven učinek zdravilnih zelišč na telo in dušo je človek poznal že davno nazaj in neredko so ta znanja predstavljala edino pomoč pri zdravljenju bolezni še v preteklem stoletju. Vaški padarji in ljudski zdravilci, katerih znanje je leta in leta prehajalo iz roda v rod, so veliko vedeli o zdravilnih učinkih rastlin, njihovem nabiranju in uporabi. Med ljudmi so bili cenjeni in spoštovani. Z razvojem medicine se je pomen zdravilstva sicer zmanjšal, a zdravljenje z zdravilnimi zelišči in drugimi podedovanimi metodami ostaja. In učinkuje. Ljudje zdravilna zelišča poznajo, s številnimi si pomagajo še danes,“ je v uvodu h knjigi zapisala avtorica Irma Lipovec.
Knjigo Zdravila za dušo in telo je ob podpori Društva upokojencev Tržič porodilo njeno zavzeto raziskovalno delo, v katerega je bilo vključenih prek sto petdeset sogovornikov in fotografov. Knjiga vsebuje imena pripovedovalcev in tudi duhovni vidik razumevanja stvarstva – vpliv čustev in misli na naše fizično zdravje: vraže, zagovore in sporočila posameznikov o tem, kaj jim danes pomaga, da premagajo težave.
Med oblikovanjem sem se težko upirala želji, da preberem vse od naštetega. Strani, ozaljšane s stiliziranimi motivi zdravilnih zeli, vsebujejo toliko modrosti o zdravilnosti narave, da bi sodile v vsako slovensko hišo!
Zgodi se, da me ideja zaloti sredi plavalnih zamahov, in tako je bilo tudi s to okroglo zgodbo. Tragično pri tem je, da zamisli ni mogoče hitro zabeležiti, in tako včasih visim na boji in si delam skice v glavi. Če gre za besede, je bolj zapleteno – te se do prihoda na kopno rade izmuznejo.
Ampak tule so bile na srečo samo tri. “Bolj okrogle ni.”
Na praznovanje očetovih 80 okroglih let so torej čez dva tedna vabili okrogli podstavki za kozarce. Spodaj podloženi s pluto, zgoraj oplemeniteni z motivi, ki očetu plemenitijo življenje. Sodelovalo je tudi lepo naključje, da ima njegovo ime prikladnih šest črk.
Sedmi september se je torej priklonil Štefanovemu jubileju. Oddaljeni potomci so poleteli čez male in velike luže, bližnji pa smo si vzeli čas za prijetno druženje na sončni strani Ljubelja.
Naj ti zdravje in veselje do življenja predano služita še naprej, dragi oče. Za vse gobe in ribe, ki jih še moraš uzreti, za vse teniške žogice, ki čakajo tvoj odboj, in za vse tiste, ki smo veseli, da te imamo.
Čin čin!
Zbornik ob 130-letnici odprtja soteske Vintgar je veliko delo in pomeni tudi – veliko dela. Široko razpredena mreža ustvarjalcev je zavihala rokave že mesece nazaj in pridno obračala besede, fotografije, vizualne zasnove.
Oblikovalski izziv je predstavljala raznolikost gradiva, ki ga je bilo treba povezati z rdečo nitjo. Vzorec plastnic v različnih barvnih niansah je tako postal tista stalnica, ki povezuje. Omejitve pa so bile predvsem “resolucijske” narave: kakovost fotografij je v veliki meri narekovala njihovo končno velikost.
Ob srečevanju z razkošjem vsebin je v meni prav počasi naraščalo spoštovanje do tega mogočnega prostora, do soteske, ki praznuje. Tudi spoštovanje do dela, ki so ga tam opravile človeške roke od Žumrovih časov do današnjih dni.
Upam in verjamem, da bodo skupni napori avtorjev zbornika prispevali k širšemu zavedanju o tem gorenjskem biseru. Da bo tudi moj ustvarjalni zamah dodal kamenček kakovosti v ta praznični mozaik. In da bo zbornik Skrivnostna soteska vabi lep poklon jubileju, obiskovalcem in vsem, ki s sotesko Vintgar živijo danes.
Nikakor pa ne sme izostati moj poklon urednici Dragici Vesković, ki je goro raznolikih prispevkov uspela preplesti v skladno celoto. Očarali so me njeni poetični naslovi, nabrani na travniku slovenske poezije, ki knjigi poleg visoke informativne vrednosti dodajajo umetniško noto. Bralcu bodo dostavili nekaj praznične vznesenosti, meni kot oblikovalki pa so predstavljali veter v ustvarjalna jadra.
Vesela sem, da sem lahko sodelovala pri tem lepem snovanju, in hvaležna celotni ekipi za prijazno sodelovanje. 360-im stranem bogate vsebine želim srečno pot med bralce. Naj zbornik informira, navdušuje, navdihuje in vabi. V Vintgar, kam pa drugam!
Z Leo in Sandijem smo se povezali z namenom, da promocijskemu stojalu za njihove copatke podelimo čeden videz. Okoliščine pa so prijazno dopuščale, da stopimo še korak nazaj in nadgradimo logotip njune blagovne znamke Loops.
S sloganom, ki hudomušno vabi v domače udobje, smo dodali ščepec humorja, a pri tem nismo zanemarili kakovosti njihovih izdelkov. Z mavričnimi barvami pa namigujemo na igrivost pri izbiri in široko paleto barvnih možnosti.
Svoj par si lahko izbereš na Facebook strani LOOPS copati, v letu 2024 pa bodo na voljo tudi na www.loops.si.
“Karavanška pohodniška pot je daljinska pot, ki poteka po obronkih Karavank in dolinah s čudovitimi pogledi na to razgibano gorsko verigo. Obsega sedem dnevnih pohodniških etap dolžine od 14 do 28 km. Skupna dolžina poti je 142,5 kilometra.
Daljinska Karavanška pot povezuje kraje in ljudi, ki so del gorske verige Karavank, v enovito pohodniško doživetje. Pot poteka po lažje dostopnih gorskih predelih, kjer raziskujemo okolico in doživljamo naravne danosti. Na pohodniškem raziskovanju lahko srečamo domačine, ki živijo z območjem, se spoznamo s starimi običaji, odkrivamo gorske planšarije in doživljamo do-
linsko bogastvo vsakdana. Na sončnih obronkih gora in travnatih planinah se nam bodo odprli čudoviti pogledi na dolino Save, Julijske Alpe in celotno Gorenjsko. To je pot prepleta raznovrstnih občutkov, čudovitih razgledov, preproste pohodniške izkušnje in okušanja življenja pod Karavankami.”
To besedilo so zapisali snovalci poti, moj doprinos pa predstavlja oblikovanje logotipa. In veselje do hoje seveda. Nekega dne se je lotim!
Vem, da nekatere kulture drevesa častijo bistveno bolj kot naša, zahodna. Da žalujejo za padlim mogočnim deblom bolj kot za človekom. In vem, da so drevesa bitja, od katerih se ves čas učim in redno prejemam.
Zato se me je blago dotaknilo naročilo oblikovanja tablic, nekakšnih medalj za naj drevesa. Člani Kulturnega društva Tabor Podbrezje so namreč pod drobnogled vzeli drevesne očake iz svojega okoliša ter njihovo starost, lepoto, pomembnost za kraj. Zmagovalce v posameznih kategorijah bo odslej krasila oznaka, da to deblo in krošnja nista kar tako!
Veljalo bi se pokloniti vsakemu živemu bitju. A dotlej, ko bomo to znali in zmogli, bodo tudi takšni mali koraki v smeri spoštovanja življenja pravi koraki.
Lipa, Bukev in Tepka, čestitke in še na mnoga leta!
Garderobe v vrtcih so tisti prostori z malimi klopicami in nizkimi obešalnički, nad katerimi so sličice. Prostori, polni vrveža ob konicah. Prostori, kjer se male ročice učijo oblačenja in male nožice obuvanja. Prostori, kjer se dogajajo srečevanja in poslavljanja, veselje in žalost, potrpežljivost in nestrpnost.
Garderob v vrtcih že več kot desetletje ne obiskujem, svet pa se je v tem času strašno spremenil. Zlahka si predstavljam, da prenekateri očka, mamica med čakanjem povleče iz žepa vsemogočno napravico in preleti pošto, napiše sms ali pobrska za športnim rezultatom. Ker danes je svet pač takšen.
Zato se mi je ideja silno dopadla. Stene bomo opremili z nalepkami “Cona brez telefona”, so sklenili v Vrtcu Bled.
Grafična igrivost in rime v besedilu strogost malce omilijo, a je ne bi smele preveč. Pravzaprav razmišljam, kam vse bi se takšne nalepke še morale razširiti in koliko pozornosti, ki bi lahko blago pobožala sočloveka, ostane za vedno prilepljene na ekran …
“Naj vaša roka objame otroka” se zdi sporočilo visoke pomembnosti. Za garderobice, domove in za vse prostore sveta.
