Pogovorne kartice

Poklicala me je s poslovno idejo, ki mi je bila takoj blizu. Morda zato, ker odvrača od ekranov in obnavlja človeški stik. Morda zato, ker se ozira za sistemsko oblikovno rešitvijo, kjer se sama zelo najdem. Morda zato, ker ljubim besede – tu bodo imele glavno vlogo. Morda pa preprosto zato, ker sem mama.

Martina me je navdušila z jasno vizijo in vero v projekt. Z domiselnimi besedili. Z energijo, ki je ravno prav prodorna, da obrodi, in ravno prav umirjena, da dopusti kreativno zorenje.

Logotip, kartice, embalaža. Za otroke, za najstnike, za odrasle. Oblikovna zasnova celotnega sistema se je rojevala ob lahkotnem prelivanju idej, v procesu, kjer poslovni stik nehote preraste v prijateljstvo. Bolj ko sem sedela s projektom, bolj se je zadeva zdela smiselna in takorekoč nujna. Kako da takšne kartice še ne obstajajo?!

Pred očmi so se mi odvrtele dolge ure v avtomobilu, ko so bile hčere še majhne. Na cestah do Pariza, Amsterdama, Osla in Stockholma, na pohajkovanjih po Toskani, Provansi in Balkanu, na brezštevilnih migracijah k morju ali k smučišču … je bila del nujne opreme zajetna zaloga iznajdljivosti staršev, da smo iz vožnje napravili prijeten čas. Ni nam šlo slabo. A če bi se vrnila v to dobo, bi vzela s seboj Martinine kartice.

In ko bom šla z mojima mladima romarkama na naslednji camino, jih bom na vsak način vzela s seboj. Dekleti radi raziskujeta sebe in svet, njuno glasno razmišljanje me zelo bogati. S karticami bomo tkale nitke povezanosti.

– Če bi imela čarobno moč, kako bi jo uporabila?
– V čem si drugačna od drugih?
– Kako si predstavljaš Boga?
– Ali bi bila včasih rada nevidna in zakaj?

Sanja in Mariša bosta vandrali po svojih notranjih čudežnih deželah, jaz pa se bom učila poslušanja. Predvsem poslušanja.

To si moram zapisati za uho.