Osnovna in srednja.

Kot Jakšičevo Evo sta me spoznali Osnovna šola Križe (tedaj OŠ Kokrškega odreda Križe) in Gimnazija Kranj (tedaj SŠPRNMU Kranj). Osnovka si me je bržkone zapomnila po tem, da sem bila 2 leti mlajša od sošolcev. Branje, pisanje in računanje sem imela v – dobesedno – malem prstu: pri treh letih sem že silno uživala v svetu črk in besed in v šolo me je vleklo … Ta razkorak med menoj in okolico je bil navzven opazen tudi še v začetku srednje šole, ki hrani spomin na mojih pičlih 29,5 kg v prvem letniku. In morda na najvišjo povprečno oceno cele ustanove ob zaključku šolanja. Bilo bi pošteno.

Fakulteta.

V gimnazijskem obdobju sem si le vzela čas, da zrastem do spodobnih gabaritov in da nekoliko prikrijem primanjkljaj svojih let. Še dobro. Kajti na Fakulteti za arhitekturo (tedaj FAGG – zakaj se vse moje šole preimenujejo?) je bilo časa za to malo in so bile noči – takrat se baje raste – sila kratke. Nočni radijski program je bil stalni spremljevalec noči za risalno mizo in uvodna melodija me še danes spomni na tisti čas.

Oblikovna usmeritev zadnjega letnika in sodelovanje z izjemnim diplomskim mentorjem Janezom Stolhadolcem, pardon Suhadolcem, sta me najverjetneje uvedla v »grafični profil« arhitektke. Danes mislim, da je bilo prav tako. Prvič zato, ker arhitekturna izobrazba daje številna temeljna oblikovalska znanja (prostoročno risanje, kompozicija, barvne študije, konceptualno razmišljanje), drugič pa, ker ravno prepletanja področij vodijo do unikatnih profilov ustvarjalcev in odpirajo nova obzorja. Ta vloga mi je bila nekako dodeljena tudi zato, ker verjamem, da si mali logo na mali vizitki zasluži prav takšno predanost kot velika hiša v velikem mestu. Ljubezen do kakovostnih in domiselnih rešitev pa hodi ob meni ves čas, ne glede na področje oblikovanja in končno velikost ustvarjanega dela.

V prilogi je del še ročno izdelane diplomske naloge “Akademski prostori”, originali so izrisani na dimenzijo 70/100 cm. Vsako od del predstavlja imaginarni prostor ene od ljubljanskih fakultet. V nadaljevanju vidimo naju z Janezom Suhadolcem, mojim diplomskim mentorjem, in podobo Eve, ki je tik pred tem, da postane diplomirana arhitektka.

Izkušnje.

V podjetjih poslovne skupine Ržišnik Perc, Creatimu in Protimu, sem si 15 let gradila oblikovalsko mišično maso. V obdobju, ki ga je zaznamovala obilica entuziazma, pripadnosti in skupne rasti, sem z oblikovanjem za največja slovenska podjetja (Merkur, Sava, NLB, Iskratel, Kolektor, Trimo, SKB, Termo, Mlinotest, Zavarovalnica Triglav …) pridobivala dragocena znanja in izkušnje.

Leta 2007 sem se odločila za samostojno poslovno pot.

Dizajn je fajn.

Že Aristotel je vedel, da smo ljudje srečni, če znamo pri svojem početju združiti: odgovornost, raziskovanje in strast. V mojem poklicu je vsega naštetega v izobilju.

Najine vijuge

Še kot mulca so naju z Andrejem povezale smučine na Voglu in dirkanje po Žagarjevem grabnu. V planinski koči tam sredi zasneženih planjav pa tudi sedenje na stopnicah, s katerih so nam bingljale noge nad mizo, in kradenje časa bogu v tesnih volumnih skupinskih ležišč.

Drug drugemu sva se namenila, še preden sva dosegla polnoletnost.

Prvih dvajset skupnih let se z nekaj distance zdi kot reportaža iz prospekta o popolnih družinah. Dokončana faksa arhitekture in računalništva, službi po najini meri, po sedmih skupnih letih prvi Clearblue z dvema črticama. Dokaj logična odločitev za poroko (v prospektu bi jo zamenjala za romantično snubitev) in za najin prvi dom. Lep nov priimek in vadenje podpisa. “Sonček je. Sva. Bomo.” zapisano na voščilnici, ko rodim prvo hčer (mogoče nadomestilo za romantično snubitev). Prestavljanje iz majhnih najemniških v večja lastniška stanovanja. Drugo dete, s katerim postanemo zdaj pa res prava družina. Veliko majhnih športnih rekvizitov gre skozi najine roke in proračune, kolesarimo, smučamo, hodimo. Ponovno surfamo, kot takrat, ko sva bila še sama, mlada in zaljubljena. Radi imamo morje, ne naveličamo se naših Pakoštanov in Cluba Med. Sonček je. Sva. Smo. Poznamo vsa smučišča severno od Karavank in vse kolesarske terene, prijazne otrokom. Zgodijo se napredovanja v službah. Prijoče tretja princesa in naju pahne iz cone udobja: nakup hiše. Da bo bolj udobno kasneje. Selitev je zalogaj, veliko krame se je nabralo in obveznosti je veliko, ampak če gre človek na bolje, je vredno truda. Izumimo potovanja z avtodomom. Nizozemska. Toskana. Jugoslavija. Provansa in Azurna obala. Skandinavija. Verjetno še kaj. Dekleta zdrava, samostojna, uspešna. Odličnjakinje. Glasbenice. Športnice. Odličen prospekt.

Če se od spominov da živet, potem jaz še dolgo bom na svet, pojejo Čuki.

Srce postaja pretesno od vseh lepih podob, ki so se ponovno zbrale tam v njem kot na obletnici mature. Hvaležno utripa in v kotičkih oči malo ščemi.

Pri drugem omizju so na obletnici zbrani tudi spomini na nihanja in izzive … Majhne izzive, ko smo vsemu kos. In večje, ko to več nismo. To omizje je tišje, ker … Ker.

Usoda je hotela, da se je najina uradna razveza zgodila 20. maja – na isti dan, kot sva pred 33 leti postala par. Življenjski cikli imajo nenavaden smisel za humor. Razkleniti se z nekom, s komer si prepleten od mladih nog, je silen zalogaj. A vendar nekega dne razhod obstane pred človekom kot zadnja živeča možnost. Last soldier standing. Razmršen in razcapan stoji pred teboj in čaka, da ga izbereš.

Najina dvojina se je izpela, ker se ni znala preroditi v višjo obliko. Imela pa je briljantne trenutke, nešteto le-teh.

Njih se želim spominjati.

Življenje mi je namenilo, da z rojevanjem prispevam h krepitvi ženskega rodu. Tri frfotajoče deklice so bile v idiličnih trenutkih najlepša pesem za materinsko srce, v običajni rutini vsakdana pa terjale obilo usklajevanja, iznajdljivosti in doktorat iz »time managementa«.

Starševstvo je sicer sijajna iznajdba narave. V ljudeh predrami dotlej neslutene sposobnosti in moči. Širi meje znanega in dosegljivega. Ustvarja nova zanimanja. In povzroči tudi, da delčki tvojega srca hodijo za večno po svetu v drugih telesih …

Kot kaže, bodo moji delčki prepotovali precej sveta. Prvorojenka Ajda si je nabirala znanje v Edinburghu, od koder se je vrnila z dragocenimi spomini, diplomo iz matematike, magisterijem iz strojnega učenja in številnimi plezalnimi uspehi.

Maša si je iz širokega horizonta znanj in veščin izbrala psihologijo za predmet svojega preučevanja. Z diplomo iz angleškega Exeterja stopa proti doktoratu na univerzi v Bathu, kjer preučuje vpliv fizične aktivnosti in čuječnosti na mentalno zdravje.

Sanja se še drži domače zemlje. Je izvrstna “mama” svoji avstralski ovčarki Luni in ragdoll muci Mii ter vsak dan znova preseneča s kreacijami vseh vrst. Patchwork sestavljanka njene duše je živopisna, zabavna in večno spreminjajoča se. Sanja je tudi tisti moj otrok, ki se na caminu počuti kot doma in ima v nogah že blizu 2000 kilometrov Španije, Portugalske, Slovenije. Za te skupne poti ne bom nikoli našla dovolj besed hvaležnosti.

Po moji popkovini se je v zadnjih desetletjih pretočilo marsikaj. Radosti in skrbi. Veselje ob dosežkih in trema pred nastopi. Žar ponosa ob soju žarometov in neskončna stiska ob lučki reševalnega vozila na poti na urgenco. Včasih se mora popkovina zelo raztegniti in kdaj tudi potrpežljivo dopustiti življenju na oni strani, da se uči utripanja v svojem ritmu.

Drage hčere, hvala za vašo raznolikost, ki je prinesla v moje življenje mnogo novega. Naj bo vaš utrip poln življenjske moči, kjerkoli že ste. Z sms-om »mati, lajf je lep« pa bo tisti delček srca, ki pripada vsaki od vas, vedno našel svojo pesem.

Oblikujem.

Kot zapisano zgoraj: oblikovanje in arhitektura sta fajn izbira. Dolgoletni staž prinaša suverenost, vsak projekt pa novo radovednost in trenutke, ko v delu res uživam. Oplodi me s stališči nove stranke, z njenimi sanjami in željami, tako da se moja ustvarjalnost širi in razvija.

Pišem.

A vendar se zdi, da je ta oblikovalski okvir z leti postal pretesen. V moje dneve in v srce se je v zadnem desetletju prav počasi pritihotapilo pisanje. Čisto lahko bi za večno ostalo v predalih – kot se rado zgodi – in se nikoli zares uresničilo. Ampak s pomočjo Facebooka in male mere poguma lahko danes človek “podobo na ogled postavi” in potem se zgodijo … lepi odzivi. Kolo sreče se zavrti pri piscu in pri bralcih in nova strast je rojena.

V kontekstu poslovne in zasebne ustvarjalnosti sem sčasoma prišla tudi do ugotovitve, da rada kujem verze. Med idejnimi rešitvam sem občasno brez posebnih pričakovanj navrgla različico ali dve v rimah … Ljubo mi je igranje z besedami, ki se v moji domišljiji prekopicujejo in spogledujejo druga z drugo. Pri kreaciji sloganov pride ta veščina precej prav. Ko so se stranke navadile na moj pesniški navdih, so se začele naročati na redne odmerke. Zame je bilo to zanimivo raziskovanje, povezano z nekaj začetniške negotovosti. Z vsakim novim uspehom pa tudi v deželi rim samozavest raste, kajti pesniška muza se vedno izkaže. Potrebuje edino svoj čas, da se vstopne informacije umedijo in povežejo s prostorom neskončnih možnosti. Kot velja v svetu idej in uvidov: gre za zanesljiv sistem in nepredvidljiv časovni okvir. Zvezdni utrinki ne padajo po urniku. Lahko pa se jim približamo na določene načine. Denimo s hojo.

Hodim.

Naslednjo veliko novost v mojem delovanju pa je prinesel camino.

Že čisto običajna hoja, ki jo vgrajujem v svoje dni v rednih odmerkih že zadnjih 10 let, dela čudeže vseh vrst. Silno pospeši kreativne cikle in včasih komaj sproti lovim zamisli in besedne nize, ki se vsuvajo z neba. Rešitve težav  se v gozdu bistveno hitreje pustijo ujeti kot za delovno mizo. Mir in radost se vrneta v srce. Telo je srečno, ker se je premaknilo. Skozi vse moje plasti se med hojo pretoči reka dobrega.

Kmalu je postalo očitno, da je hoja najproduktivnejši del mojega delovnika in moj dober skrbnik. In če že en sam sprehod z domačega praga prinese toliko nagrad, koliko jih lahko šele hoja, ki ji nameniš dneve ali tedne? Ne vpraš!

Na prvi Camino del Norte sva se podali s hčerko Sanjo, ko je bila stara 11 let. Ker naju je izkušnja očarala in začarala, se nanj vedno znova vračava, običajno za časovni interval 10-14 dni. Povprečno dvakrat letno se tako moja lastnina skrči na velikost nahrbtnika, pred menoj pa se odpirajo vedno nove dežele v ritmu korakov. 13 poti in 3300 prehojenih kilometrov kaže trenutni števec, so pa to skoraj edine številke, o katerih vodim evidenco. Mnogo bolj kot razdalje in višinci me namreč zanima doživljanje. Čarobni napoj miru in jasnosti z vsakim prehojenim kilometrom bolj leze vame. Klobčič misli se rahlja in bremena odpadajo s hrbta. V srce se vrača radost, v pogled iskrice.

Širim glas.

Če bi se rodila indijanski mami, bi mi pleme mogoče podelilo ime Hodeče Pero. Moja stalnica so potopisi na Facebooku, v katerih skozi lastno izkušnjo opogumljam, informiram in vabim na pot. Da sem piškot ob jutranji kavi, je eden lepših komplimentov mojim zapisom. Rada sem piškot! Rada sem ambasadorka camina. O njem pišem, predavam, odgovarjam, se zaklepetam ob kavah in se nasploh rada družim z romarji, ki to že so, in s tistimi, ki si želijo biti.

Sem avtorica knjižne zbirke Camino in jaz, ki trenutno obsega 5 knjig o različnih camino tematikah. Ljubkovalno ime so jim dali bralci: “kvadratki”.  Dušo kvadratkov sestavljajo kar tri moje ljubezni – hoja, pisanje in dizajn – zato boš izvedel zares veliko o meni, če pokukaš vanje. Predvsem pa boš prejel veliko – zase. Naročiš jih najlažje s sporočilom na moj email eva.remskar@gmail.com ali po telefonu na 041 874 694. Najdeš jih v knjigarnah in knjižnicah. V pripravi pa je tudi spletna stran CaminoShop, kjer bodo vse poti do informacij in knjig še krajše. Na povezavi CaminoShop.si se že lahko naročiš na obveščanje o bodočem spletnem mestu in caminu nasploh.

“Camino je nekaj tako čudnega, da se z besedami sploh ne da opisati. Ampak je najboljše čudno, ki sem ga kadarkoli doživela.” To so Sanjine besede, ki so že nekoliko ponarodele. Še vedno namreč nisem našla definicije, ki bi lepše zdramila radovednost in povabila v pustolovščino, za katero ti bo tvoje prerojeno bitje večno hvaležno.